Jurka, tisto dekle, ki je v Mladinskem centru Vič zbiralo kulije, zvezke in igrače za otroke iz Mjanmara, je svoje potovanje zaključilo. S sopotnico sta se vrnili v Slovenijo zdravi, za nas pa je pripravila zapis svojega popotovanja.

 

 

V mesecu februarju sem se odpravila na pot v Mjanmar. Ker sem v preteklosti delala z otroki, sem se odločila, da prosim mladinski center Vič za donacijo otroških igrač in šolskih pripomočkov.

V Yangonu sem dobila kontakt THABARWA CENTRA, ki se ukvarja z brezdomci, sirotami, zdravstveno šibkimi in starejšimi osebami. Thabarwa center je v manjšem kraju nekaj kilometrov stran od Yangona. Do tja sva šli z lokalnim avtobusom in preživeli najbolj noro vožnjo . Šofer ni imel zaprtih vrat, vozil je po sredini ceste in vozil zelo hitro. Hupa je bila stalno v uporabi. Mesto je postajalo vedno manjše in vedno bolj enostavno. Mestne avtomobile so zamenjali motorji, bloke pa manjše kolibe ob cesti. Po poti se je sprehajalo ogromno uličnih psov.

Našli sva meditacijski center. Ta je bil skrit par kilometrov od glavne ulice. Meri 3 ha in ima nekaj večjih stavb, v katerih je šola, bolnica in dom za upokojence. Poiskali sva nekoga, ki govori angleško (v najinem primeru je bila to Ma Ma Mary, ki dela v računovodstvu) in ji razložili najin namen.

Ma Ma Mary naju je odpeljala na ogled centra. Prispeli smo do manjše stavbe, kjer so otroci divje pritekli k nama in skakali od navdušenja. MINGALABAAAAAR! V sobi so imeli tepih in par vzglavnikov. Otroci so bili stari od par mesecev do sedem let. Vsi so naju opazovali z velikim zanimanjem. V sobi je bila vzgojiteljica in par menihov.

Ko sem odprla torbo z igračami, sem omenila, da so igrače od otrok iz našega kraja in da so jih želeli podariti svojim novim prijateljem na drugem koncu sveta. Igrač je bilo toliko, da niso verjeli svojim očem. Ko je vzgojiteljica »prišla k sebi«, se je zahvalila. »Najlepša hvala! To so super stvari. Tudi naslednja generacija otrok jih bo lahko uporabljala!«

V centru nimajo igrač, saj so omejeni na finančni načrt. V kraju je toliko ljudi, da vsak dan skuhajo par ton hrane in jo razdelijo med vse, ki tu delajo in prebivajo. Center deluje preko donacij.

Po vsemu navdušenju je bil čas za spanje. Otroci so šli na popoldanski spanec, midve pa na čaj in pogovor z gospo Mary. Izvedeli sva zanimive stvari o Budizmu in o vsakdanjem življenju. Ko sva se vračali domov, sem pomislila na to, koliko malo je potrebno, da nekoga osrečiš.

Več o meditacijskem centru si lahko preberete tukaj.

Jurka